Gledališko delo Vilija Ravnjaka
Dramaturgija, umetniško vodenje, dramatika, zgodovina in teorija, pedagogija
Vili Ravnjak se je rodil 31. marca 1960 v Celju. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživel s starši in bratom ter sestro v Zrečah (na majhni kmetiji v zaselku Loška gora pod Roglo). Oče je bil delavec v zreški tovarni Unior, mati je gospodinjila. Čeprav okolje, v katerem je Vili Ravnjak odraščal, ni imelo za umetnost in kulturo nobenega občutka, kakor tudi ni bilo nobene možnosti za udejstvovanje na tem področju, se je v njem zanimanje za gledališče in pisanje vseeno prebudilo že zelo zgodaj.
Že pri dvanajstih letih (1972) je napisal prvo kratko enodejanko, komedijo Zmešnjava, in jo skupaj s sošolci uprizoril v razredu, v osmem razredu (1975) pa je na Osnovni šoli v Zrečah, kjer je bil učenec, ustanovil prvo gledališko skupino, ki je uprizorila njegovo dramo Samotna koča, ki jo je sam zrežiral in v njej nastopal kot igralec. Skupina, ki se je sprva imenovala po pohorskem pesniku Juriju Vodovniku, kasneje pa Mladi oder, je v naslednjih dveh letih pripravila več predstav, dokler je decembra 1977 zaradi nameravane uprizoritve satiričnega Novoletnega kabareta zreške krajevne in občinske politične oblasti v Slov. Konjicah niso prepovedale, ker je bila preveč družbeno kritična in naj bi žalila nekatere krajevne politike.
Zaradi tega je leta 1978 nadaljeval z gledališkim udejstvovanjem v Celju, kjer je kot dijak na Srednji ekonomski šoli s sošolci ustanovil gledališko skupino Reflektorji, in z njo uprizoril 6. marca 1979 svojo dramo Pot skozi noč, ki jo je tudi režiral(uprizoritev so pripravili na odru celjskega gledališča).
Poleg pisanja dramatike je Vili Ravnjak v najstniških letih pisal literarne tekste (črtice, novele, pesmi …), od katerih so bili nekateri objavljeni v različnih revijah in časopisih, pisal pa je tudi novinarske prispevke, gledališke in filmske kritike ter deloval kot urednik mladinskih oziroma šolskih glasil.
Kot srednješolec se je udeleževal gledaliških izobraževalnih seminarjev za ljubiteljske gledališčnike, ki jih je organizirala Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Na enem od njih je poleti 1977 v Piranu spoznal dramaturga Toneta Partljiča, ki ga je povabil, naj mu pošlje v branje kak svoj dramski tekst. Poslal mu je dramo Pot skozi noč z upanjem, da jo bodo v SNG Maribor igrali, kar se seveda ni zgodilo, je pa prek te drame prišel v prvi stik z SNG Maribor. Vsekakor pa je bilo leto kasneje (1978) odločilno srečanje z Bojanom Štihom, ki je bil v teh letih umetniški vodja mariborske Drame. Ta ga je prepričal, da se je odločil za študij dramaturgije (čeprav je sam razmišljal o režiji), in mu priskrbel kadrovsko štipendijo, kar je pomenilo, da se bo po končanem študiju moral zaposliti v mariborskem gledališču.
V jeseni 1979 se je vpisal na študij dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Svoja študentska leta je večkrat opisal kot eno najbolj navdihujočih in srečnih obdobij življenja. Tako med profesorji kot študenti je našel številne prijatelje in somišljenike. Največji vpliv nanj so imeli profesorji Primož Kozak, Mirko Zupančič, Marko Marin, Mile Korun, Miran Herzog, Meta Hočevar, Alenka Bartl, Matjaž Klopčič, Igor Koršič … Poleg dobrih akademijskih učiteljev so na oblikovanje Ravnjakovega gledališkega nazora najmočneje vplivale uprizoritve zlate dobe celjskega gledališča med letoma 1975–1979 (umetniški vodja je bil takrat Igor Lampret), predstave Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani v prvi polovici osemdesetih let in predstave avantgardnega svetovnega gledališča na vsakoletnem beograjskem festivalu Bitef, ki ga je spremljal od leta 1980 dalje.
V študentskih letih je Vili Ravnjak na AGRFT sodeloval pri ustanovitvi akademijske študentske revije Os (katere urednik je bil med letoma 1981–1983) in ustanovitvi ter vodenju Akademijskega studia (v katerem so študentje AGRFT lahko ustvarjali svoje predstave; leta 1982 je v njem zrežiral Buchnerjevega Vojčka). Za Radio Študent v Ljubljani je dve leti (1980–1981) pisal gledališke in filmske kritike. Dejaven je bil tudi kot mladinski oziroma študentski politični funkcionar (na AGRFT, na Univerzi v Ljubljani, na Republiški konferenci Zveze socialistične mladine …), čeprav nikoli ni bil član partije. Kot študent je sodeloval z Mestnim gledališčem ljubljanskim (1981–1983), kjer je sprva kot asistent, kasneje pa kot dramaturg sodeloval pri uprizoritvah in urejanju gledališkega lista.
V teoretičnem delu diplome na AGRFT (diplomiral je marca 1984) se je ukvarjal z avantgardnim gledališčem šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja na Slovenskem ter z jugoslovanskim partizanskim filmom z vidika razvoja družbene zavesti, praktični del diplome pa je bil njegov televizijski scenarij Pusta zemlja, ki ga je pod naslovom Življenje v krogu Televizija Ljubljana v režiji njegovega študentskega kolega, režiserja Slavka Hrena, posnela leta 1983.
Literarna besedila in drame ter scenariji Vilija Ravnjaka so bili v prvem desetletju (v poskusni ali začetniški fazi osnovnošolskih, dijaških in študentskih let) pisani v stilu psihološkega realizma, tematsko pa so se nanašali na probleme podeželskega in malomeščanskega okolja. Po letu 1986 so se njegove vsebinske in oblikovne smeri spremenile; opustil je pisanje literarnih del in se posvetil dramatiki in strokovni esejistiki; v ospredje je prišel gledališki postmodernizem, arhetipska psihologija in univerzalne (kozmične) teme, ki so se po letu 1992 nadaljevale v smeri mitološko-obrednega misterijskega gledališča.
Jeseni 1983 (1. oktober 1983) se je prvič zaposlil kot dramaturg v Drami SNG Maribor, kjer je v sezoni 1983/1984 sodeloval pri dveh uprizoritvah (Odstop in Zaprta vrata). Aprila 1984 je odšel na služenje vojaškega roka v Beograd, od koder se je vrnil v SNG spomladi 1985. Ker se je v tem času menjavalo umetniško vodstvo mariborske Drame, je na pobudo nekaterih članov iz umetniškega ansambla in po lastnem premisleku sprejel izziv in se s programskim manifestom Eppur si muove prijavil za novega umetniškega vodjo. Za vršilca dolžnosti ravnatelja in umetniškega vodje ga je Svet SNG Maribor imenoval 18. junija 1985. To delo je opravljal leto dni, nato pa mu je bil podeljen redni štiriletni mandat.
Ker je v repertoar in način delovanja mariborske Drame vnesel nekatere radikalne novosti in estetske vrednote, ki so se občutno razlikovale od dotedanjih, je v delu umetniškega ansambla izzval močno reakcijo in odpor (11 članov ansambla je bilo za novo umetniško smer, 13 jih je bilo proti). Prišlo je do velikih umetniških in kadrovskih sporov, ki so se spomladi leta 1987 iz Drame razširili na celoten SNG. Vili Ravnjak je bil junija 1987 razrešen funkcije umetniškega vodje, na kar se je pritožil na delovno sodišče, ki ga je v jeseni 1987 na funkcijo vrnilo. V gledališkem sporu so Vilija Ravnjaka poleg somišljenikov iz ansambla mariborske Drame odločno podprli številni slovenski in jugoslovanski gledališčniki, predvsem pa mariborski študentje (uredništvo časopisa Katedra) in univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije ter nekateri vidni mariborski kulturniki in intelektualci. Ker se notranja nasprotja v SNG nikakor niso mogla pomiriti, je aprila 1988 občinsko vodstvo v SNG Maribor imenovalo prisilno upravo. Vili Ravnjak je še leto dni nadaljeval z delom, vendar pa se je spomladi 1989 odločil, da mandat predčasno konča. Za svojega naslednika je povabil režiserja Tomaža Pandurja, ki je prevzel vodenje mariborske Drame v jeseni 1989. Zadnje dramsko delo Ravnjakovega repertoarja tega obdobja je bil Goethejev Faust, katerega režijo je zaupal Tomažu Pandurju. S premiero Fausta, 24. januarja 1990, se je začelo obdobje velikega umetniškega razcveta mariborske Drame, katerega institucionalni, kadrovski in umetniški temelji so nastali v prelomnih dogodkih v letih 1986–1988.
Med uprizoritvami mariborske Drame v teh letih so bile med umetniško najodmevnejšimi: Tako kot je (1986), Trojni projekt Bertolta Brechta (1986), Metastabilni gral (1987), Tri sestre (1987), Matiček se ženi (1988), Modri angel (1988) …, ki so jih pripravili mlajši inovativni slovenski in jugoslovanski režiserji (Vinko Moederndorfer, Vito Taufer, Mira Erceg, Jovica Pavić, Karpo Godina …). Nosilci repertoarja v igralskem ansamblu tega obdobja so bili: Peter Ternovšek, Vlado Novak, Rado Pavalec, Marjan Bačko, Irena Varga, Ana Veble, Sonja Blaž, Minu Kjuder, Milena Muhič, Breda Pugelj, Borut Veselko, Dario Varga, Robert Prebil, Janez Škof, Peter Boštjančič …
V tem obdobju mariborskega gledališkega ustvarjanja je Vili Ravnjak napisal večino svojih, širši javnosti znanih dram (Potovanje v Rim, 1988, Aneks, 1989, Tugomer, 1990, Giordano Bruno, 1995) in teoretičnih programskih tekstov (Teorija paradoksa, 1986, Vrnitev v estetski krog, 1987, Iluzionistično zrcalo 1989, Drama kot mandala, 1990, Teorija kaosa in možnosti dramaturgije, 1992, Gledališče mita in obreda, 1995 …), v katerih je definiral temeljne premise estetike gledališkega postmodernizma ter s tem v marsičem teoretično opredelil tudi »gledališče sanj« Tomaža Pandurja. Po letu 1992 se je kot teoretik usmeril v gledališko antropologijo in misterijsko gledališče, predvsem v raziskovanje versko-obrednih oblik staroegipčanskega gledališča (Parateater, 1993, Egipčanski misterij, 2002 …). Leta 1996 je ustanovil svoje obredno-mitološko gledališče, ki naj bi ob prelomu tisočletja (v letih 1996–2002) uprizorilo sedem mitov o preobrazbi človeka in sveta; vendar do realizacije zamisli ni prišlo.
Ravnjakova gledališka esejistika in strokovni članki so izšli v več knjigah (Mariborski gledališki nemiri, 1990, Umetnost igre, 1991, Gledališče kot stvarnost in iluzija, 2005, Polja igre, polja sanj (2013).
Prva krstna uprizoritev Ravnjakove dramatike na slovenskih poklicnih odrih je bila v Mestnem gledališču ljubljanskem (Tugomer ali Tisti, ki meri žalost v režiji Mire Erceg, 17. oktobra 1991). V mariborski Drami sta bili praizvedbi Giordana Bruna v režiji Marije Millas (9. septembra 1998) in Potovanja v Rim (Caravaggio) v režiji Sebastijana Horvata (9. oktobra 2009). Sicer so njegova dramska dela doživela več uprizoritev na manjših alternativnih odrih, npr.: Aneks v Mladinskem gledališču Rusli v Mariboru (1991), kot radijske igre, npr. na Radiu Maribor: Aneks (1990), Giordano Bruno (1996), Egipčanski misterij »Prebujanje v svetlobo« (2002), ali pa so bila uprizorjena v univerzitetnih študentskih gledališčih v tujini (v angleškem prevodu) na pobudo dramaturga Jureta Gantarja in režiserja Uroša Trefalta: Aneks v Torontu (1990) in New Yorku (1994), Potovanje v Rim prav tako v New Yorku (1994).
Ravnjakova dramska in scenaristična dela so bila objavljena v knjigah: Potovanje v Rim/Aneks, 1990, Tugomer ali Tisti, ki meri žalost, 1994, Feniksov let, 1998, Prebujanje v svetlobo (Egipčanski misterij), 2002, Misterijsko gledališče, 2012, Rimski dramski diptih/Roman dramatic dyptich, 2012.
Spomladi 1992 je Vili Ravnjak zapustil redno službo v SNG Maribor in se kot pisatelj ter dramaturg podal v svobodni poklic. V naslednjih štirih letih je opravljal različne dejavnosti, povezane predvsem z ljubiteljskim gledališčem in televizijskim ustvarjanjem. Večino časa je preživel v Ljubljani.
Od pomladi 1992 do jeseni 1993 je bil svetovalec za gledališče na sedežu občinske Zveze kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS) v Mariboru; v Ljubljani je sodeloval s predsedstvom republiške ZKOS, kjer je bil umetniški selektor za republiške revije otroških, mladinskih in odraslih ljubiteljskih gledališč Slovenije (1991–1994); z vodjo gledališkega programa ZKOS, Metko Zobec, sta leta 1992 v Ljubljani po vzoru mariborskega Dramskega studia ustanovila Gledališko in lutkovno šolo (GILŠ), sam pa je pri ZKOS ustanovil Šolo za dramatiko in scenaristiko (1992–1993), v obeh šolah je sodeloval kot predavatelj, kakor je tudi več let (1983–1995) predaval po različnih gledaliških in literarnih seminarjih ter poletnih šolah, ki jih je organiziral ZKOS.
V letih 1992 in 1993 je bil urednik knjižne zbirke Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega ter dve leti (1991–1993) področni urednik za gledališče pri mariborski reviji Dialogi. Leta 1990 je s pisateljem Evaldom Flisarjem v Ljubljani sodeloval pri ustanovitvi Slovenskega komornega gledališča (v katerem so bile kasneje izvedene številne krstne izvedbe Flisarjevih dram).
Spomladi 1993 je začel kot scenarist in dramaturg sodelovati s Televizijo Slovenija v Ljubljani pri dokumentarno-igrani televizijski seriji Tretje oko. Desetdelna serija je nastajala štiri leta, premierno je bila predvajana na Televiziji Slovenija v začetku poletja 1998. Režiser serije je bil Bojan Labovič, pri njenem nastanku pa je sodelovalo okrog 500 različnih umetniških, strokovnih in tehničnih sodelavcev.
V letih 1985 in 1993 je Vili Ravnjak vodil Dramski studio v Mariboru, ki je deloval pod okriljem Drame SNG Maribor, nekaj časa pa tudi v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Maribor in Zvezo kulturnih organizacij Maribor. Dramski studio je bil mariborska »gledališka akademija«, ki je imela podoben učni načrt kot AGRFT v Ljubljani; program je obsegal štiri letnike igralske in režiserske smeri, namenjen pa je bil gledališko nadarjenim srednješolcem in študentom, pa tudi ostalim mladim, ki sta jih gledališče in umetnost zanimala. Poleg izobraževalnega je imel studio tudi umetniški program, v okviru katerega je nastalo več samostojnih uprizoritev, npr. Sen kresne noči (1989) in Alan Ford (1991). Med predavatelji so bili: Irena Varga, Minu Kjuder, Ana Veble, Ana Mlakar, Emica Antončič, Mileva Pertot, Lojzka Žerdin, Ivica Knez, Jure Gantar, Blaž Lukan, Vinko Moederdorfer, Vlasta Hegedušić, Vili Ravnjak … V osmih letih obstoja se je različnih dejavnosti studia udeleževalo skoraj 100 slušateljev. Med njimi so nekateri danes pomembni slovenski igralci, režiserji in dramaturgi (Bojan Emeršič, Davor Herga, Jure Ivanušič, Rok Vihar, Alenka Tetičkovič, Maša Židanik Žilavec, Mojca Simonič, Metka Trdin, Aljoša Ternovšek, Tarek Rashid, Robert Waltl, Marjan Hintereger, Igor Štromajer, Sebastijan Horvat, Jernej Lorenci, Matjaž Latin, Rene Maurin, Aleš Novak, Alen Jelen, Rok Vilčnik (rokgre), Simon Šerbinek, Marko Nabršnik, Aleš Horvat, Bojana Kunst, Tea Rogelj, Tina Kosi, Katarina Klančnik Kocutar …). Slušatelji studia so v Mariboru ustanovili tri samostojne gledališke skupine: Sebastijan Horvat, Matjaž Latin in Aljoša Ternovšek Mladinsko gledališče Rusli (1989–1993), Jernej Lorenci in Aleš Horvat pa Mrtvo gledališče oz. gledališče Begunci (1992–2000).
Na povabilo vodstva Mladinskega kulturnega centra v Mariboru je Vili Ravnjak v jeseni 1998 delovanje studia (v zmanjšanem obsegu) obnovil, tokrat pod naslovom Gledališka šola za dijake in študente Maribor, ki je delovala do pomladi 2002. Iz nje je leta 2000 nastala samostojna gledališka skupina Studio gledališče, ki jo je vodil igralec Peter Boštjančič, poleg Milade Kalezić glavni predavatelj v Gledališki šoli.
Vili Ravnjak je tako v Dramskem studiu kot drugod predaval teorijo in zgodovino gledališča ter dramsko pisanje in filmsko scenarij. Za zgodovino gledališča je napisal učbenik.
Jeseni leta 2005 se je pridružil delovni skupini profesorjev Univerze v Mariboru, ki je pripravljala ustanovitev Akademije za umetnosti v Mariboru. Do leta 2009, ko je projekt zamrl, je vodil priprave na ustanovitev Gledališkega oddelka Akademije (s sodelavci, povabljenimi profesorji, je izoblikoval učne načrte in organizacijsko shemo izvedbe dodiplomskega in podiplomskega študija). Leta 2006 je bil na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu habilitiran za univerzitetnega profesorja dramaturgije.
V jeseni leta 1996 se je Vili Ravnjak znova zaposlil v SNG Maribor, in sicer na povabilo takratnega v. d. umetniškega vodje Drame, igralca Vlada Novaka. Od takrat do danes je stalni hišni dramaturg, v letih 2006–2013 je bil znova umetniški vodja Drame, k čemur ga je nagovoril direktor SNG, Danilo Rošker. Ravnjakov drugi mandat je bil zelo drugačen od prvega, saj so bile tudi razmere tako v SNG Maribor kot v širši družbi bistveno drugačne kot v drugi polovici osemdesetih let. SNG je bil sedaj stabilna in urejena institucija, igralski ansambel pa pomlajen ter poln sveže ustvarjalne energije. V drugem mandatu je Ravnjak pri oblikovanju repertoarja sledil drugačnim idejno-estetskim poudarkom kot v prvem. Če je bil v letih 1986–1990 v ospredju gledališki postmodernizem in politično gledališče, je bila v letih 2007–2013 to dramska klasika in postdramsko gledališče.
Med režiserji, ki so zaznamovali repertoar drugega obdobja so bili: Sebastijan Horvat, Janusz Kica, Jernej Lorenci, Vito Taufer, Mateja Koležnik, Damir Zlatar Frey, Ivana Djilas, Dino Mustafić, Aleksandar Popovski, Matjaž Latin … Nosilci repertoarja v igralskem ansamblu tega obdobja so bili: Nataša Matjašec Rošker, Ksenija Mišić, Milada Kalezić, Irena Varga, Eva Kraš, Mateja Pucko, Maša Židanik Žilavec, Mirjana Šajinović, Peter Boštjančič, Vlado Novak, Davor Herga, Kristijan Ostanek, Tadej Toš, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Matevž Biber, Matija Stipanič, Nejc Ropret, Viktor Meglič, Aleš Valič … Med umetniško najodmevnejšimi uprizoritvami so bile: Kopenhagen (2007), Plemeniti meščan (2007), Nosorogi (2007), Lepa Vida (2008), Tramvaj Poželenje (2008), Veter v vejah borov (2009), Peer Gynt (2009), Potovanje v Rim (2009), Malomeščanska svatba (2009), Od blizu (2010), Modra ptica (2010), Kar hočete (2011), Zborovanje ptic (2011), Nevarna razmerja (2012), Paradoks o igralcu (2012), Mojster in Margareta (2013), John Gabriel Borkman (2013) …
Vili Ravnjak je vodil mariborsko Dramo skupno enajst let (1985–1989 in 2006–2013), kar je drugi najdaljši umetniško-vodstveni mandat v stoletni zgodovini te ustanove; umetniški vodja je bil pri 75 premierah.
Kot dramaturg je v mariborski Drami in drugod sodeloval pri več kot 50 uprizoritvah. Vrsto let je bil tudi urednik gledališkega lista Drame SNG Maribor in drugih publikacij. Napisal je okrog 100 različnih spremnih tekstov k uprizoritvam (esejev in dramaturških analiz), ki so bili objavljeni v gledaliških listih uprizoritev.
Od leta 1999 se Vili Ravnjak sistematično ukvarja z zgodovino mariborskega gledališča, zlasti Drame. O tem je napisal več preglednih zgodovinskih člankov (Štiri obdobja mariborske Drame, 1999, V vrtincu nasprotij, 2003, Uvod v Repertoar SNG Maribor, 2009, Zgodovina gradenj in obnavljanj stavbnega sklopa SNG Maribor (1848–2003), 2019 …). Poleg tega je uredil pet zbornikov oz. monografij. Ob praznovanju 80-letnice SNG Maribor je leta 1999 uredil zbornik Izročila zgodovine v devetih brošurah (skupno 1212 strani), ki so izhajali kot priloga gledaliških listov uprizoritev v sezoni 1999/2000. Zbornik zajema številna osebna pričevanja ustvarjalcev mariborskega dramskega gledališča skozi zgodovino in ponatise temeljnih umetniških programskih tekstov. Ob 85-letnici SNG Maribor (2004) je uredil in objavil prvi celovit pregled Repertoarja SNG Maribor (1919–2004), ob 90-letnici so leta 2009 v dveh knjigah izšle Kritike uprizoritev Slovenskega narodnega gledališču v Mariboru (od sezone 1945/1946 do sezone 1969/1970) in monografija Devetdeset let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, ob 100-letnici leta 2019 pa monografija Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru (Drama, Opera, Balet), ki na 664 straneh velikega knjižnega formata predstavlja doslej najcelovitejši pregled zgodovine mariborskega gledališča.
Vili Ravnjak je od leta 1990, ko je izšla njegova prva knjiga, Mariborski gledališki nemiri, do zadnje, Meditacijski vodnik Duhovne šole, v letu 2021, kot avtor v različnih izdajah objavil 22 knjig (10 s področja gledališke esejistike in dramatike in 12 z drugih področij). Nekaj knjig je izdal v samozaložbi, sicer pa je največ sodeloval z mariborskimi založbami: Katedra (1993), Kibla (1999) in Pivec (2011, 2017, 2021). Nekaj knjig je bilo (od leta 2005 dalje) objavljenih tudi v elektronski obliki.
Od leta 1992 deluje Vili Ravnjak občasno kot predavatelj in učitelj različnih duhovnih veščin in meditacije. S tega področja je napisal in objavil več knjig (Spoznavanje Višjega Jaza 1993, Smaragdna pot, 1999, Prebujanje v svetlobo (Egipčanska knjiga mrtvih), 2002, Lotosov cvet nad vodno gladino, 2011, Zen cvetočih češenj, 2017 …), na Radiu Maribor je leta 1993 posnel serijo oddaj Vodnarjev čas, na Televiziji Slovenija v Ljubljani pa je kot avtor sodeloval pri nastanku televizijske serije Tretje oko (1993–1998) .
Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad: srebrni znak mariborske Mestne konference Zveze socialistične mladine Slovenije za vodenje Dramskega studia in mentorsko delo z mladimi (1988), Borštnikovo nagrado za dramaturgijo Fausta (1990), Glazerjevo listino mesta Maribor za esejistiko in dramatiko (1993), Grun-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji (2013), Veliki bršljanov venec Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo na področjih gledališke teorije in prakse (2013), Glazerjevo nagrado mesta Maribor za življenjsko delo (2022). Kot ustvarjalec je bil soudeležen pri številnih nagradah, ki so jih prejele uprizoritve, pri katerih je sodeloval kot dramaturg in umetniški vodja.
(Utemeljitev predloga za podelitev Glazerjeve nagrade mesta Maribor za življenjsko delo, predlagatelj: SNG Maribor, 2022.)